Življenjska sopotnika in dve samosvoji duši, ki nista zadovoljna z odgovori "Tako pač je." ali "Tak pač sem."
Sva Urša in Primož.
Najraje se opiševa skozi besede najine dobre prijateljice: “Sta kot jin in jang v zemeljskih odtenkih. Primož, neusahljiv izvir idej in kreativno bitje z očesom za male detajle in barvne odtenke. Ursha, ovnica z močno voljo in panoramsko perspektivo. Dve stari duši s progresivnim pogledom. Rastlinojeda gurmana in samosvoji človeški bitji z občasnimi zabavnimi deviacijami od predpisanih lastnosti introvertiranih.”
Najina pot se je začela z dolgimi
nočnimi pogovori na Messengerju …
Ko sva se spoznala, se je sprva zdelo, da sta skupaj treščili dve različni vesolji. Urša je imela v žepu diplomo iz Psihologije in izdelane cilje v glavi, Primoževa formalna pot pa je bila izrazito prepletena z umetnostjo in ni imel jasne slike, kam naj ga pelje v prihodnosti.
Osebnostno sva si bila zelo različna, hkrati pa sva nevede oba iskala in nujno potrebovala eno stvar: osebo, ki bi ti dopustila prostor za razumevanje, odprto komunikacijo, ki bi tvoje besede zares slišala in ob kateri bi lahko izrazila vsa čustva in strahove, pa zaradi tega ne bi bila obsojana. In to je bilo tisto, kar naju je tako močno povezalo.
Najin odnos se je začel z dolgimi prijateljskimi pogovori o življenjskih situacijah, ki so naju potisnile v to, da sva se bila primorana raziskovat v globino, če sva želela zagrizti v vzorce in prepričanja, ki so naju omejevala.
Teoretična znanja in gore knjig so nama bile pri tem v veliko pomoč, obenem pa sva vedno znova prihajala do spoznanj, da smo ljudje tako kompleksna in unikatna bitja, da zgolj koristni napotki včasih niso dovolj. Da nas največ zares naučijo šele praktične izkušnje in da je učenje skozi poskuse in “napake” (ki niso zares napake ampak zgolj povratne informacije) neizogibno. Večkrat sva lekcije in sporočila našla tudi v izkušnjah drugih. To nama je bilo v veliko pomoč, da se kdaj ni bilo potrebno najprej “opeči” na lastni koži, da bi razumela, kaj morava spremeniti.
Zdaj že več kot desetletje skupaj dnevno delava na tem, kako teorijo prevesti v praktičen jezik in ga uporabiti v preizkušnjah, ki jih prinese življenje.
Verjameva, da vsak od nas nosi svoje edinstvene zgodbe. S tem prispevamo vsak svoje koščke v sestavljanki življenja. In le skupaj lahko dosežemo globje razumevanje sebe in svojega odzivanja na svet in ljudi, s katerimi živimo. Pot je za vsakega drugačna. Kar deluje zame, morda ne deluje zate. In obratno. Zato svoje vloge ne vidiva v tem, da ti poveva, kaj moraš narediti.
Sva zrcalo eden drugemu in morda
tudi tebi.
Najin namen je, da ti puščava na poti zgodbe in sporočila. Ob nekaterih ne boš začutil/a ničesar, v določenih pa boš morda zagledal/a zrcalo in bodo v tebi zbudila tiste koščke, ki se jih do zdaj sploh nisi zavedal/a ali pa si se izogibal/ temu, da bi z lučjo posvetil/a nanje. Kljub temu, da te ta svetloba zaboli, točno ti delčki tebe najbolj potrebujejo tvojo pozornost in ljubezen. Ker si tako zelo želijo, da bi jih razumel in da ti nekoč ne bi več povzročali strahov, dvomov, jeze in drugih težkih občutkov. Ker ti hočejo pokazati, kaj lahko še predelaš in spustiš, ker ti ne koristi več. Radi bi se zacelili in te podprli, da bi lahko zares polno živel/a sebe.
Predstavljaj si,
da se danes vsi skupaj odločimo, da se želimo soočiti s svojo temo in iti skozi bolečino, da lahko postopoma, utež za utežjo, zares odvržemo od sebe, kar nam ne služi, in zaživimo sebe. Vsak dan malo bolje in vsak dan z malo boljšim razumevanjem in več ljubezni do sebe in drugih. Kako drugačen lahko postane s tem svet?