“Početi nič” ali čas zase

Čas, ki ga investiraš vase,
je največ, kar si lahko podariš.

Ljudje nismo roboti, pa čeprav smo včasih obravnavani, kot da se to od nas pričakuje.

Tisti, ki naju dobro poznajo, vedo, da sva od vedno rada v pogonu. Odraščala sva z vrednoto, da je življenje trdo delo, da se vrednost človeka meri po njegovem delu in uspehu in zato je potrebno neprestano nekaj delati. 

A sčasoma sva se vedno le bolj začela zavedati, da sva v tej nenehni tempiranosti začela izgubljati stik s sabo in da naju to na dolgi rok ne pelje v pravo smer. In da vsi ti “družbeno zaželeni cilji” morda sploh niso najini.

Besedo produktivnost smo začeli enačiti z besedo delo, pa še zdaleč nimata istega pomena. Prepričani smo, da je čas, ko nič ne delamo, zapravljen. Ego se na vso moč trudi, da bi nas držal v nenehni aktivnosti - da bi ves čas počeli stvari, ki so vidne navzven. Da bi nas drugi opazili. 

Po eni strani “jamramo”, kako zelo smo zaposleni, po drugi strani pa smo na to kar nekako ponosni in zato - tega seveda ne bomo nikoli na glas priznali - potihem pričakujemo komentarje priznanja ali občudovanja.

Ti si nor/a!” “Res ne vem, kako ti vse to uspeva!

Nekje v sebi vemo, da naše življenje nima pravega ravnotežja in da bomo, če se ne bomo posvetili sebi, prej ali slej plačali svoj davek. A še vseeno to odlagamo nekam v prihodnost in kratkoročne rešitve iščemo v vikendih na morju in v naključnem brskanju po vsebinah za osebnostno rast (brez prave namere, da res nekaj spremenimo). 

Zdaj je najbolj pomembno, da zaključim še ta projekt, dobim dobro službo, napredujem, zaslužim več, zaslužim še več, da lahko pokrijem kredit za hišo/stanovanje ker potem bom … srečen/srečna?

Se samo nama zdi, da življenje ne bi smelo biti samo zbiranje “kljukic” na seznamu in da sta čas in skrb zase več kot zgolj še nekaj, kar “bi morali” početi, ker je ravno v trendu, zares pa se bomo s tem ukvarjali, “ko bo pač čas”?

Če ves čas delava samo na stvareh, ki so vidne navzven, nama produktivnost in življenjska energija enkrat usahneta. Ljudje nismo roboti, pa čeprav smo včasih obravnavani, kot da se to od nas pričakuje. Ko greva "z glavo skozi zid" tudi takrat, ko čutiva, da ne moreva biti povsem pri stvari - takrat veva, da sva se pozabila imeti rada. 

Telo potrebuje pravi odmor. Možgani obožujejo čas, ko se lahko kot mali otrok igrajo, neobremenjeno premetavajo ideje in iz tega ustvarijo nekaj novega. In midva potrebujem nekaj mirnih vdihov in izdihov, da sploh uspem ujeti samo sebe in razmisliti, ali še hitim v pravo smer. 

Tudi sama se morava še vedno kdaj zavestno opomniti, da je biti sama s sabo in početi “nič” povsem ok - da to ni lenoba in da so občutki krivde ob tem odveč. (A ni zanimivo, kako smo to, da si vzamemo čas zase, mnogi uspeli povezati z občutkom krivde). Da si s tem pravzaprav dava priložnost, da razmisliva, ali so najini cilji še vedno res najini, ali naju to, kar počneva, izpolnjuje, mi daje smisel, ali še vedno imava vsak sama sebe ali sva se morda kje izgubila v pričakovanjih drugih. Ta “nič” je včasih tudi zahtevnejši, kot se zdi, a hkrati lahko da toliko pomembnih vpogledov. Včasih tudi bolečih, a zato še toliko bolj dragocenih. 

Zdaj si večkrat vzameva čas, ko sva za zunanji svet “zasedena” in greva na zmenek s sabo. Počasi začenjava zares uživati v teh trenutkih. Ko se nikamor ne mudi, ko lahko v miru opazujeva svet in razmišljava zgolj o sebi, brez da bi z mislimi že bila pri tisoč in eni stvari, ki naju še čakajo.