Vsega so krive palačinke

Totalno nagužvan dan zame. Primož pa se že par dni ne počuti najbolje in ob 11h še vedno spi. Odločim se, da ga kljub svojemu natrpanemu urniku presenetim s palačinkami. Bom že nekako, plus - itak moram tudi jaz nekaj pojest. Namečem skupaj sestavine in vžgem mešalnik. Hmmm, a da Primož noter tudi vinski kamen? Maso največkrat meša on, zato zdaj iz spomina nikakor ne uspem z gotovostjo potegnit pravega odgovora … ampak nočem ga pa zdaj zbudit samo zaradi tega. Bom brez, pa če se ne bodo lepo pekle, ga lahko še vedno dodam.

Na hitro si spečem testno palačinko. Njamsi! Super, masa uspela, bravo Urša.

Prevrtim zgodbo na malo kasneje, ko pred Primoža veselo postavim krožnik in ugrizne v prvo palačinko, medtem ko jaz že hitim naprej s svojim delom.

Zaslišim Primoža: “A si dala noter tud pecilni, mislim - vinski kamen?”

Jaz: “Ne, nisem.”

Primož: “Zakaj pa ne, sej veš da jaz ga dam ponavadi. Pridejo ful bolj rahle.”

Jaz: “Nisem bila ziher pa sem se pač odločila da ga ne dam. Sej so glih tko ratale dobre.”

Primož: “Kako, pa sej sem ti že tolkrat povedal kaj dam not da pridejo take res rahle.”

Jaz: “Sori, pač res se nisem spomnila kako točno jih delaš ti. In ne razumem, zakaj je to zdej tolk pomembno.”

Začne mi razlagat, kako se on vedno potrudi, ko se jaz ne počutim OK. Da namensko naredi nekaj, kar ve, da mi je dobro, točno tako, kot je meni všeč. In da se mu zdi, da ne dobi enako nazaj. Da je to “spet” to moje eksperimentiranje, ko naredim stvari po svoje.

Kaj?!?!?

V meni se nabira jeza. V vsej norišnici sem si vzela čas in se potrudila, da ga presenetim. Za to ne dobim niti en preprost hvala, samo godrnjanje o pecilnem prašku. Res, “dbest”. In pojma nisem imela, da me lahko en pecilni prašek tako zafrkne. Aja, pardon: VINSKI KAMEN. Istočasno brskam po spominu in nikakor ne najdem situacije, v kateri bi mi razložil, kako noro pomembno je to za njega. Res je, da se tudi on zame vedno ekstra potrudi, ampak jaz sem za to vsakič res hvaležna in ne seciram jedi v sestavine in parlamentiram, kaj vse bi moralo bit drugače, da bi bilo po meni popolnem receptu.

Poskušam se kontrolirat in mrtvo hladno povem, da sem palačinke naredila z najboljšim namenom. Če mu kaj ni prav, pa jih ne rabi pojest in naj si naredi svoje.

Namečeva si še par neumestnih komentarjev, ki so že na zelo nevarnem terenu, nato pa Primož vstane in gre. Vidim, da se gre umirit in razmislit. To sva se v vseh teh letih dokaj uspešno naučila - da se še pravi čas odmakneva, preden eksplodira bomba.

To mi da čas, da tudi sama razmislim. Zakaj mi je bil njegov komentar tak močan sprožilec jeze?

Misli me peljejo v otroštvo. Mama me je vedno popravljala v detajlih. Skozi odrasle oči razumem, da je bil njen namen dober, da mi je želela pomagat. A sporočilo, ki sem ga kot otrok dojemala, je bilo samo: “Ni dovolj dobro.”

In če ni dovolj dobro, ne dobiš moje naklonjenosti.

Ta trenutek se mi zgodba ponavlja. Sporočilo, ki ga “slišim” jaz, je: “Dovolj dobra žena si in dobiš mojo naklonjenost SAMO, če narediš po moje, točno tako, kot jaz mislim, da je prav.”

In tako kot v vseh podobnih situacijah doslej, je tudi takrat moj odziv na notranjo frustracijo jeza. F** it, ne grem se tega pogojevanja. VEM, da sem naredila najbolje, kar sem lahko. Z najboljšim namenom. To bova morala nekako razrešit, ker mi res ni OK.

---

Doživljanje te iste situacije skozi oči Primoža pa je bilo drugačno …

V trenutku, ko mi je Urša rekla, da v palačinke ni dala vinskega kamna, se mi je kar stemnilo.  Čez glavo mi je zletela množica misli.

Kako ga je lahko pozabila dat, če pa naredi palačinke tako rahle in mehke, take, kot so meni všeč?! In to še na dan, ko se ne počutim OK, ko bi mi to največ pomenilo. Pa tolikokrat sem ji že razložil, kako jih jaz delam. Zakaj rabi vedno nekaj eksperimentirat? Me ne posluša, ko ji nekaj govorim, ali pa ni pozorna, kaj je meni všeč? …

Jaz se vedno poskušam prilagodit in ji takrat, ko zboli ali pa se ne počuti OK, pripravim nekaj, kar vem da je po njenem okusu, jo bo razveselilo. Ji dalo občutek: “Mar mi je zate.” S tem ji želim pokazat, da bi zanjo naredil vse, da ji bo lažje. Ona pa se še toliko ne more prilagodit, da mi vsaj na take dni pripravi nekaj, kar bi me razveselilo; mi dalo vedet, da ji ni vseeno.

V meni se nabirata jeza in užaljenost. Čutim, da se rabim umaknit, preden rečem kaj, kar bo težko vzet nazaj.

Grem v sosednjo sobo in ko se uspem umirit, grem v mislih nazaj čez vse občutke, ki so se mi zbudili ob teh palačinkah.

Ne želi se potrudit. Naredi samo, da je. Važno, da je njej dobro. Ne upošteva mojih želja. Ne da mi občutka, da ji je mar zame. Še moja mama bi bolje poskrbela zame, ko sem bolan.

Hmmm. Pri zadnjem občutku se ustavim. Grem brskat nazaj po spominih. Ko sem bil kot otrok bolan, mi je mama res vedno pripravila točno take jedi, za katere je vedela, da so mi všeč; ki so me razveselile. S tem mi je dala občutek: “Pomembno mi je, da se dobro počutiš, da ješ hrano, ki ti je všeč in da lahko v miru in zadovoljen počivaš.” To je bil njen jezik ljubezni.

Zavem se, da sem zdaj to isto nehote pričakoval, praktično zahteval od Urše.

Premlevam naprej. Kakšna je bila mama v situacijah, ko nekaj ni bilo čisto po njenih željah, pričakovanjih?

“Če bi dodal še to-pa-to bi bilo boljše.”

In kako sem se jaz počutil ob temu?

Ni. Dovolj. Dobro.

Tu se mi posveti povezava …

Iz občutkov, da nisem dovolj dober, sem si ustvaril potrebo po razveseljevanju drugih. Da jim ustrežem, da jih presenetim, da naredim zanje nekaj, kar jim bo (v mojem jeziku) dalo vedeti, da mi je mar. Tudi če to pomeni, da dam sebe in svoje počutje vedno na zadnje mesto. Ker mi je tako zelo pomembno, da v zameno dobim njihovo naklonjenost in potrditev. Da SEM dovolj.

A hkrati s tem sem dobil tudi drug vzorec občutkov, ker sem to isto, kar počnem sam, pričakoval tudi od drugih:

Če moja pozornost do druge osebe ni opažena, mi s tem dajo občutek, da NJIM ni mar zame.

In - če mi drugi ne ustrežejo v mojih pričakovanjih, se ne potrudijo zame takrat, ko jaz mislim, da bi se morali, mi prav tako dajo občutek, da NJIM ni mar zame.

Kljub temu, da sem v veliko situacijah ta vzorec prej že prepoznal in uspel spustiti, se nisem zavedal, da ga v odnosu do Urše še vedno uporabljam. Oklepal sem se prepričanja, da so to moja osebna načela, da tako pač delujem in da je to meni pomembno. In pričakoval, da bo to sama prepoznala in upoštevala.

Ne morem pričakovati od drugih, da upoštevajo in celo podpirajo vzorce, ki zame niso zdravi. Da mi dajejo zunanjo potrditev in občutek sprejetosti samo zato, da se meni ni treba ukvarjati z brskanjem po tem, kako lahko ta vzorec preoblikujem, da mi bo bolje služil, tako v odnosu do sebe kot do drugih.

Sporočilo, ki jo je ta situacija prinašala zame, pa je naslednje:

Ali je smiselno, da iz svoje potrebe, da razveseljuješ druge, da jim ustrežeš, da se bodo zaradi tega počutili bolje (ker imaš v sebi občutek, da brez tega nisi dovolj dober zanje), sebe in svoje počutje pa pri tem postaviš na zadnje mesto - od drugih zahtevaš, pričakuješ enako?

Ne.

Kar narediš za drugega, je stvar tvojega namena in dobre volje. Če nečesa ne čutiš, nimaš prave energije za to, tega ne rabiš naredit točno v tistem trenutku. Narediš takrat, ko lahko, in to narediš po svojih najboljših zmožnostih. Ne rabiš pa postavljat pričakovanj drugih pred sebe in se prilagajat, če čutiš, da delaš s tem proti sebi, svojim notranjim občutkom. Še posebej, če si si v določenih pogledih različen. Pa tudi če je to tako banalna situacija, kot je način priprave palačink. In ko nekaj narediš iz srca, tega ne beležiš kot “kredit”, za katerega pričakuješ povračilo.

Najbolj ključno pa je, da sva se po vsem tem lahko z Uršo mirno pogovorila in si podelila vsak svoj pogled in doživljanje. Da sva razumela odzive drug drugega in da sem jaz razumel, da je v resnici naredila nekaj zame z ljubeznijo, in to najbolje, kar je v tistem trenutku zmogla.

Zavedel sem se, da sem vse te občutke lahko dokončno spustil, ko sem ob zaključku pogovora lahko Uršo objel in ji na glas povedal: “Hvala iz srca, ker si nama pripravila palačinke na svoj način, po svojih najboljših močeh v tistem trenutku.”

Večkrat opažava, da nama delčki kakšnih vzorcev, za katere misliva, da sva jih pri sebi že v celoti rešila, še vedno pridejo na plano v takih, povsem vsakodnevnih situacijah. Včasih kot test, da vidiva, če so zares “počiščeni”, včasih pa dejansko zbudijo določene speče koščke, ki sva jih prej spregledala. S tem dobiva priložnost, da jih še bolj ozavestiva in prečistiva.

Vsak tak pogovor naju podpira v tem, da lahko v naslednji podobni situaciji odreagirava bolj prisotno, bolj zavestno, in s tem preprečujeva, da bi se nama isti konflikti in iste lekcije nenehno ponavljale. S tem pa vsakič še naprej raste tudi najih odnos.

Tudi ti prepoznaš kakšne podobne situacije “palačink” v svojih osebnih odnosih?