Kdo si, če nimaš sebe?
Skozi čas luščiva svoje sloje zunanjih verzij sebe, ki sva se jih naučila graditi že od otroštva. Počasi vedno le bolj razumeva, da sva jih potrebovala (in se nekaterih še vedno oklepava), da sva se počutila bolj varno. Sprejeto. V iskanju potrditve, da sva “dovolj”. A s tem sva se hkrati, z vsako novo masko, bolj oddaljevala od sebe, od svojega bistva. Tistega unikatnega namena in darov, s katerimi prideš na ta svet in se počutiš zares izpolnjen šele takrat, ko jih prepoznaš in si jih dovoliš zaživeti. Zato se v tem procesu neizogibno nenehno srečujeva tudi z vprašanji:
“Kaj je zares moje? Kaj čutim glede tega?”
“Zakaj to potrebujem? Je to moja iskrena želja ali to počnem iz nekih drugih vzgibov?”
Kje vse še iščem zunanjo potrditev? Kaj želim doseči?”
“Kaj mi bo ta cilj zares dal? Komu se želim zares dokazati?”
Nedolgo nazaj nama je pod roke prišla zgodba Willa Smitha. Njegove vloge so se nama vtisnile v spomin že v otroštvu, kasneje pa se spomniva, da so naju večkrat navduševale tudi njegove motivacijske misli. Tokrat pa sva vso to njegovo zunanjo moč in uspeh zagledala v povsem drugačni perspektivi.
Will se v svoji avtobiografiji spominja svojega nasilnega očeta. Še posebej pa se dotakne dogodka, ko je pri svojih 9 letih videl očeta, kako je udaril mamo v glavo tako močno, da se je zgrudila na tla.
Zapisal je:
'Videl sem, da je pljuvala kri. Ta trenutek, v tisti spalnici, je verjetno bolj kot kateri koli drug trenutek opredelil, kdo sem danes."
...
»V vsem, kar sem ustvaril od takrat – nagrade in priznanja, žarometi in pozornost, moji liki in smeh, v vsem tem je bil subtilen niz opravičil moji materi za mojo nedejavnost tisti dan. Ker sem jo v tistem trenutku razočaral. Ker se nisem zoperstavil očetu. Ker sem strahopetec."
...
»Kar razumete kot 'Will Smith', MC-ja, ki uničuje Nezemljane, filmsko zvezdo, ki je "večja od življenja", je v veliki meri konstrukcija – skrbno oblikovan in izbrušen lik, namenjen zaščiti sebe. Da se skrijem pred svetom. Da skrijem strahopetca.”
V vsem tem je iskal potrditev, da je dovolj dober. Da ni strahopetec. In vendar vsa slava, ves ta svetovni uspeh ni mogel utišati bolečine iz otroštva.
Družba ti prikazuje neko skrbno oblikovano zunanjo podobo uspeha.
Velikokrat si zastaviš in občuduješ idole na podlagi tega, kar vidiš. Želiš si imeti ali doseči to, kar je uspelo njim. Največkrat pa pozabiš, da je to samo en mali košček, ki ga delijo s svetom. Vidiš samo to, kar želijo, da vidiš. V ozadju pa je še toliko širša in globlja zgodba, ki je ne poznaš in razumeš. Včasih je niti te osebe same ne razumejo, dokler jih življenjske stiske ne pripeljejo do tega, da gredo skozi lastne terapije in samorefleksije.
In prav za najbolj bleščečimi uspehi se pogosto skrivajo težke zgodbe. Zlorab, odvisnosti, osamljenosti. Vedno le več (po družbenih standardih) uspešnih ljudi pove, da so se takrat, ko so bili na videz najbolj uspešni, na vrhu sveta, počutili najbolj prazne in brez smisla.
Ker so takrat, ko so dosegli vse, kar so mislili, da so njihove sanje, spoznali, da ta zgodba sploh ni njihova. Da jih ne izpolnjuje. Da so nekje na poti izgubili sebe. Da je vse to samo lik, ki ga živijo, ker so želeli nekomu nekaj dokazati ali za katerim so skrili dele sebe, ki jih ne morejo sprejeti.
Si se kdaj zares ustavil/a in razmislil/a, koliko je tvoja pot res tvoja?
Ali te izpolnjuje? Čutiš, da živiš svoje potenciale? Kdo ti je v resnici postavil tvoj naslednji cilj? Kaj ti bo dalo to, da ga dosežeš? So to res tvoje srčne želje ali so ti jih oblikovale skrite bolečine, tuja pričakovanja in družbeni okviri uspeha? In po komu se na tej poti zgleduješ? Slediš notranjim občutkom ali navodilom drugih, ki ti obljubljajo “edini pravi način”?
Iskanje in čutenje sebe se velikokrat, še posebej ko toliko časa nisi v stiku s sabo, odvija skozi preizkušanje različnih stvari, različnih načinov. Pri tem se učiš začutiti, kaj ti je blizu in kaj sploh ne rezonira s tabo, ne glede na to kako “priznano in učinkovito” je morda v svetu. Šele s tem, ko se odpreš za več možnosti, lahko sploh spoznaš, kakšno neskončno morje priložnosti ti je zares na voljo. Preizkusiš, na koncu pa od vsakega vzameš samo tisto, kar ti je blizu. Zmešaš svoj poseben, unikaten smoothie. Vsak od nas je edinstven individuum in zato je tudi naša življenjska pot povsem različna. Zato potrebuješ svoj smoothie in ne tistega, na katerega prisega nekdo drug.
Eno od mnogih osebnih spoznanj je bilo za naju to, da nama zelo strukturiran in napolnjen urnik, na katerega sva nekoč prisegala, sploh ne ustreza. Res da nama je omogočal izjemno učinkovitost pri delu - tem, kar vidi zunanji svet. Lahko bi rekla, da sva bila na dobri poti do “uspeha”, kot ga priznava naša zahodna družba. Hkrati pa je bil to pobeg pred samim sabo, ker nama ni dopuščal svobode, spontanosti, igrivosti … Nisva si dajala priložnosti, da bi se začutila; da bi v polnosti dojela, da živiva preveč skozi razum, ki je samo majhen delček našega bitja. In da zgolj z razumom nikoli ne bova premagala podzavestnih vzorcev, ki tolikokrat prevzamejo kontrolo. Da nisva mašina ampak človek s srcem in dušo. Srce in duša pa ne poznata urnikov in to-do seznamov. Potrebujeta in hrepenita pa po prostih jutrih ali popoldnevih, ko samo si, sam s sabo. Včasih v tišini, včasih v branju, … morda v mirnem sprehodu, meditaciji, … včasih v plesu in prepevanju, včasih v globoki žalosti in joku, ki čisti dolgo zastala čustva … v tistem, kar začutiš, da potrebuješ tisti trenutek. Dovoliš pa si občutiti čisto vse in ne bežiš niti pred tistimi težjimi in neprijetnimi občutji. Ko pozabiš, na vse tehnike, nasvete in priporočila drugih in končno enkrat prisluhneš predvsem sebi.
In takrat, ko se začneš povezovati sam s sabo, ko se učiš imeti rad sebe in se sprejemati v vseh odtenkih, tudi tistih najbolj temnih, ki jih prej nikoli nisi želel videti … takrat počasi postajaš svoj “Number One Fan”. Takrat ne potrebuješ več zunanjih idolov. Ker spoznavaš, da se vsi odgovori skrivajo znotraj tebe. V naloženih vzorcih, ki so se rodili iz bolečin v otroštvu in te želeli zavarovati, a so te hkrati držali stran od sebe. In bolj ko jih razbijaš in spreminjaš, bolj se prebijaš do svojega bistva in čutenja, kaj v resnici potrebuješ, da bo tvoje življenje bolj izpolnjeno. Najdeš pogum, da izstopiš iz vseh svojih oklepov, pustiš strahove za sabo in končno (p)ostaneš… ti. Brez potrebe po skrivanju, dokazovanju in potrditvah zunanjega sveta.