Januar - nov začetek, ki to ni

Januar se pogosto z velikim črkami naznanja kot mesec novih začetkov, kot čas za svež obrat in uresničevanje novih načrtov.

Čas, ko naj bi ti bilo že povsem jasno, kaj hočeš od sebe v tem letu, imaš konkretne cilje in na njih tudi že delaš.

A samo zato, ker ti takšno zgodbo pripovedujejo koledar in družbeno sprejeta prepričanja, ki te nagovarjajo skozi reklame in novoletne motivacijske nagovore, to še ne pomeni, da je to res najbolje zate.

Ideja, da 1. januar predstavlja začetek novega leta, je pravzaprav precej mlada. Prav zares se je pri nas zasidrala šele s papeževo uvedbo gregorijanskega koledarja in se v zadnjih 500 letih zelo postopoma razširila in uveljavila po evropskih državah.

Dejstvo pa je, da takšen način štetja “začetka” nima prav nobene veze z naravnimi cikli. Če kaj, nas samo še bolj potiska stran od razumevanja, da je človek del narave in da je naravni ritem neločljiv del vseh njegovih celic, ne glede na to, kako močno poskušamo to dejstvo ignorirati in ga z umetno postavljenim koledarjem in napihnjeno zunanjo motivacijo premagati.

Ta trenutek smo še vedno sredi zime. Ko greš na sprehod in se ozreš naokrog, zelo jasno lahko vidiš, kako sedaj vsa narava počiva, se regenerira in nabira novih moči za pomlad, ko bo vzklila in vzcvetela v polni moči.

Nobena žival zdaj ne trenira na polno, da bo bolje pripravljena za novo sezono.

Nobena rastlina ne dela velikih premikov in se poskuša v polni moči razbohotiti, da ne bo slučajno zamudila svoje sezone cvetenja in plodov.

Ker tako živali kot rastline razumejo, da zdaj ni pravi čas za to. Da take akcije “na silo” ne bodo prinesle dolgotrajnega učinka. Ker jim to pove notranji kompas. Tisti, na katerega smo mi pozabili in zato na silo poskušamo z umom uveljaviti drugačna pravila in delati, planirati ter ustvarjati s polnim pogonom, čeprav telo na to še ni pripravljeno.

Ceno za to potem pogosto plačamo spomladi, ko bi po naravnem ritmu postajali vedno le bolj cvetoči in polni energije, nas pa pograbijo spomladanska utrujenost, izčrpanost, poslabšanje počutja in razne viroze. Za vse to potem iščemo razloge izven sebe in ne želimo sprejeti, da je to posledica naših lastnih izbir; da je naša shramba prazna in nimamo več rezerve, iz katere bi lahko jemali. Ker si čez zimo enostavno nismo vzeli dovolj časa za počitek, za krepitev svoje energije in imunskega sistema, temveč smo z zalogo, ki je bila že tako čisto na robu izpraznjenosti, še naprej razmetavali, kot da je ne more nikoli zmanjkati.

Tudi midva sva nekaj let zapored padla v ta sistemski trend (ker se tudi vsi lepi, slikoviti planerji pričnejo z januarjem, juhu!) in proste dni med prazniki porabila za analizo preteklega leta ter optimistično ustvarjanje planov za novega. Januar sva si napolnila s to-do listo, nato pa iz tedna v teden slabovoljno ugotavljala, kako nikakor ne napredujeva tako, kot sva si zastavila, in kako nimava prave energije, zagona za vse, kar sva si zadala. Počutila sva se razočarana, nemotivirana, spraševala sva se, kako da ta način za druge deluje. (Dokler nisva kasneje ugotovila, da tudi zanje deluje samo na prvi vtis.).

Nemalokrat sva v tem obdobju tudi zbolela in imela potem še dodatno slabo vest, da zamujava “najbolj pomembno obdobje”, ko vsi drugi že delajo na svojih ciljih.

In ja - ko je prišla pomlad, sva bila samo še bolj utrujena in sva se spraševala, kaj počneva narobe. V pogovoru z drugimi pa se največkrat šaljivo izgovarjala na spomladansko utrujenost, ki je bila tako priročen krivec za vse.

Sedaj veliko bolj poslušava sebe in si dava čez zimo čas za počitek. Če se ne ustaviva pravočasno, naju telo zelo hitro spomni na to. Morebitne zimske prehlade in viroze pa vzameva kot jasno sporočilo, da sva šla čez mejo in da telo potrebuje še več pozornosti in odmora od vsega, kar mu jemlje energijo.

Več nežnosti.

Več umika vase.

Več spanja, počitka.

Več kvalitetnih hranil.

Manj druženj in srečanj.

Manj intenzivnih dražljajev.

Manj mentalno in/ali fizično zahtevnih projektov.

Veliko starih civilizacij, ki so bile mnogo bolj v stiku z naravo kot smo mi danes, je to razumelo in so pričetek novega leta ali novega cikla slavile v današnjem mesecu marcu. Morda smo od njihovih časov res v marsičem napredovali in se razvili, smo se pa hkrati tudi oddaljili od svojega bistva in notranjih občutkov, ki so najboljši opozorilni alarmi. Narave in našega telesa enostavno ne moremo pretentati. Edini način, da od telesa dobimo močno podporo, kot si je želimo, je, da tudi mi spoštujemo njega in njegov naravni ritem, in zanj ustrezno poskrbimo takrat, ko to najbolj potrebuje. Spomnimo se modrosti naših prednikov in se ponovno naučimo slišati in zaupati notranjemu kompasu. Ta nam bo zelo jasno dal vedeti, kdaj je čas za umiritev in kdaj je čas za ponovne velike premike.

Si znaš prisluhniti in začutiti, kaj tvoje telo ta trenutek potrebuje?