Moč osebnih zgodb
Pozno je že, a kljub temu potegnem z nočne omarice knjigo.
V knjižnici me je pritegnila njena platnica in vedela sem, da mora z mano domov. Odprem jo na naključni strani in padem direktno v osebno zgodbo avtorja in po prvih parih stavkih se ustavim. “Wow. OMG”. Pa to je delček Primoževe zgodbe iz otroštva. Že prav malo strašljivo podobna v vseh detajlih.
Primož ravno stopi v sobo. Potisnem mu jo v roke in rečem: “Preberi prosim, nujno. Točno od tu naprej, kjer držim prst. Mislim, da sem to knjigo v resnici vzela zate in ne zase.”
Začne brati. In bere. Dolga tišina.
“Ne morem verjet!”
Popolnoma se je našel v njej. Tako v zgodbi o osebni travmi kot v pristopu, ki ga je avtor izbral za celjenje ran, ki mu jih je pustila. Na nek način mu je pripoved dala potrditev, da je izbral pravo pot in da je točno v tem trenutku prišel čas za pomirjen “zaključek” tega poglavja v življenju.
“Doumela je moč zgodb. Njihovo magično sposobnost, da zapolnijo ranjene delčke ljudi.”
Večkrat sva že doživela, kako so se naju osebne izkušnje drugih dotaknile. Včasih sva se v njih prepoznala in so naju usmerile v globje raziskovanje sebe, druge so nama bile v razmislek, tretje so nama odpirale nove poglede.
Trdno verjameva v to, da s pripovedovanjem osebnih zgodb lahko pomagamo drug drugemu. Zgodbe nam dajejo občutek, da nismo sami in da se nekatere stvari ne dogajajo samo nam. Spodbujajo nas k spremembam. Odpirajo pogovore. Ustvarjajo prostor za celjenje ran. Zdravijo. Dopuščajo drugačne možnosti, ki nam do takrat niso bile poznane. Hkrati pa se zgodi tudi to, da ko odpremo srce za razumevanje zgodbe drugih, še posebej drugačnih od naših, postajamo vedno le bolj sočutni in zmoremo sprejemati tisto, kar nam je bilo prej tuje in nepredstavljivo.
Točno zato tudi midva zelo velikokrat vsebine deliva v obliki najinih osebnih zgodb in izkušenj. Ker verjameva, da z njimi odpirava prostor za teme, o katerih se je pomembno pogovarjati. In ker v kateri izmed njih skoraj zagotovo lahko najdeš sporočilo in vrednost tudi zase.