Ne moreš vedno poslušat samo pravljic
Ko začneš enkrat konkretno delat na sebi, sčasoma opaziš pozitivne spremembe. Posebej takrat, ko ti uspe kak velik premik, pride zraven tudi ščep ponosa in zdi se ti, da si končno na pravi poti. Da so ti zdaj določene stvari veliko bolj jasne in si nasploh boljši človek. Zdi se ti kot en tak pravljični “srečen konec” kakšnega poglavja. Čutiš, da bi zdaj pa res lahko bilo nekaj časa tvoje življenje mirno in prijetno.
Kar je tudi čisto realno možno, če uspeš to harmonijo vzdrževat. In super je, da na to svojo rast gledaš z ljubeznijo in ponosom. Ampak na tem mestu pa včasih rad pristavi “svoj lonček” tudi ego. Zaželiš si potrditve tudi od zunaj. Čakaš vsaj kakšno navdušeno opažanje, pohvalo in znak, da ti gre super.
In potem, namesto pričakovane svetleče podobe, dobiš v drugem človeku drugačno zrcalo, ki ni tako prijetno. Kritika. Spregledanost. Nezainteresiranost. Hladen odsev, ki te strese. Občutek, da nisi cenjen/a. Da se ne znaš postavit zase. Da še vedno nisi dovolj dober/dobra.
Takoj se ustrašiš. Ego začuti to kot vdor v varen prostor, ki ga mora na vsak način zaščititi. Ker si ravno tako lepo počistil/a v njem, ane?
Tako na to zrcalo v obrambi nalepiš vse možne negativne nalepke. “Uh, nekam je megleno, sigurno ne kaže prav.” “Po mojem je narobe montirano.” “Dejmo raje nabavit drugega.” Hočeš nazaj v tista pravljična pričakovanja, namesto, da bi si dopustil/a da se te to dotakne in da občutiš, kateri del tebe je ranjen - na katero bolečino ti ta odsev posipa sol.
Lekcije ne počivajo in, vsaj iz najinih izkušenj, rade pridejo ravno takrat, ko bi si želel/a malo predaha, ker si se ravno veselil/a, kako si eno super “oddelal/a”.
Lahko je en košček tebe zaceljen, a so še drugi, ki prav tako potrebujejo tvojo pozornost. Včasih pa dobiš tudi samo test, da se prepričaš, a si prejšnjo lekcijo res osvojil/a tudi v praksi. (Ti testi v zadnjem mesecu k nama prihajajo kot po tekočem traku in kakšen naju tudi ujame povsem nepripravljena.)
Zato imej zavedanje da zrcala, ki ti pokazejo Gargamela in ne Princeske, ki jo želiš videti v sebi …
Razumi, da to ni odslikava tebe kot celote ampak zgolj koščka tebe, ki je bil potisnjen na stran kot nezaželen in si samo želi biti spet zdrav del celote. Tam, kjer najbolj boli, je najtežje sprejet in to potegnit na plano, ker bi se v tem trenutku bilo lažje pretvarjat, da tega ni. Lažje je poiskat krivca v zunanjih okoliščinah, v “zlobnih mačehah in trdosrčnih kraljih”, tisti občutek, ki sili na površje, pa potlačit. A na dolgi rok je to samo gašenje spečega vulkana, ki bo prej ali slej nekje izbruhnil.
Vse to nikakor ni znak, da je bilo do sedaj delo na sebi brezveze. Bodi ponosen/ponosna na vso prehojeno pot, ki je že za tabo. Hkrati pa sprejmi, da je odkrivanje in celjenje naše notranjosti življenjski projekt. Najlažja pot do samospoznavanja pa je pogosto ravno skozi naše odzivanje v odnosih z drugimi ljudmi. Ljudje, ki nam kažejo neprijetna zrcala, so nam, če to zmoremo videti, v resnici v pomoč, saj nam prinašajo sporočila, kateri delčki znotraj nas najbolj potrebujejo našo pozornost in kako lahko še zrastemo kot osebe.
Vsak košček tebe si želi biti sprejet in doker se ne naučimo imeti radi tudi tiste dele sebe, ki smo jih do sedaj najbolj odrivali stran in so bili “nezaželeni”, do takrat bomo težko živeli v vsem svojem potencialu. Ker se bo en košček kolesja vedno vrtel po svoje, ker mu nismo bili pripravljeni dati pozornosti in ljubezni, da bi se spet počutil sprejet kot pomemben del nas.